Tam, kjer murke cveto,
tam, kjer ptički pojo, v lepi Dragi.
Tam, kjer encijan plav,
ves prešerno bahav nežno vabi.

Na sončni strani Alp leži
naša dežela mala.
V lepoti res ji para ni,
Bogu iskrena hvala.

Ponesimo v svet ime Slovenija,
naj zastava naša plapola!
Naj Zdravljica se sliši do neba,
junakom našim naj igra!

Od tam kjer sem doma,
veter nosi mi pozdrav gora,
in sedaj spet vem, da
je nekje še sreča,
tam, kjer sem doma.

Lepa je, ker moja je,
v sebi nosim jo.
Njene gore biserne,
morje in nebo.

Pride čas, ko vino dozori,
ko se v polnih sodih zaiskri,
pride čas, ko odide fant na vas,
ko dekletu zažari obraz.

Ko se jutro prebudi iz spanja mirnega,
v njem začutim moč življenja tvojega.
Reke in potoki pesem svojo mi pojo,
travniki, livade v soncu dihajo.

Hodil sem po zemlji naši,
srečal dobre sem ljudi,
skromni, majhni a pošteni,
to smo mi o o o.

Povsod sem že hodil, povsod sem bil,
najlepše je tam, kjer sem se rodil.
V cvetju in soncu se lesketa
preljuba moja dežela ta.