Zakaj spomini mi hitite,
tja daleč daleč za gore,
mladosti si nazaj želite,
ko mi ljubilo je srce.
Na klopici bi rad posedal,
kjer sva ljubila se midva,
stoletni hrast bi mi prepeval,
saj srečo naj’no on pozna.
Al’ hrast je padel pod sekiro,
in naj’ne klopce tam več ni,
nič več mi v vetru ne šumijo,
najlepše pesmi mladih dni.
Nad žitom se žanjica sklanja,
saj to dekle je moj spomin,
pod mladim hrastom pa postavlja,
že klopico njen mlajši sin.
