Dobil sem pisemce,
žalostne šriftice,
za moje bolno,
oj, bolno srce.

Notri tako stoji:
ljub’ca bolna leži,
fantič zakaj le,
zakaj te več ni.

Drevi pa pojdem k nji,
ljubici ljubljeni,
da bom tolažil,
oj, srčece ji,

»Dragi, podaj m’ roko,
vzela da bom v slovo,
mojega zdravja
nikol’ več ne bo.

Meni je zdaj umret’
in ta svet zapustit’,
tebi pa voščim
jaz drugo ljubit’.«

Zame nobene ni,
bila si samo ti,
zmeraj le tebe
bom ‘mel pred očmi.