Hribi moje domovine
preden pride smrt po me,
gnali ste me iz doline,
da vas vidim enkrat še!
Ni nikogar mi nasproti,
ne pozna nobeden me.
Le ve hribi mi siroti,
tak’ prijazno kimate.
Vi me spomnite mladosti,
kak’ sem enkrat srečen bil:
kakor prosta srna v hosti,
ves nedolžen in vesel.
Pa kak’ me je spremenilo,
čas in hude sreče srd,
cvet življenja mi je zvenel,
žalosten sem in potrt.
