Ko sem po gozdu sprehajal se nekoč,
zagledal rajsko devo sem gredoč,
sedela v mehki bujni trav’ci je
in spletla venček je spominčice.

Položil sem jo dol na mehki mah,
privzdignil glav’co sem in ah,
na njenih prsih sem zaspal sladko
in kradel malo ji spominčico.

In ko deveti mesec je minul,
na svoja vrata trkati sem čul,
oh moj gospod naj strah vas nič ne bo,
prinašam malo vam spominčico.