Je živela deklica
po imenu Olgica,
imela pa je fantiča
po imenu Brankota.

Branko ji tak’ govori
Olga, Olga, Olga ti,
le počakaj ti na me,
samo kratki leti dve.

Leti dve minula so,
Brankota še ni domov,
Olga b’la je žalostna,
izbrala si je drugega.

Spet leta dve minula so,
Branko prišel je domov,
iztrgal si je ojster meč,
odsekal Olgi glav’co preč.

Glavca po vodi plavala
in tiho odgovarjala,
falot si bil, falot še boš,
dokler po svetu hodil boš.