Bleda luna mirno plava
skoz oblake in megle,
mene gleda in me vpraša,
kaj mi je, kako mi gre.
Tebi lun’ca bom povedal
kaj na srcu mi leži,
da ponoči in podnevi
men’ zaspati ne pusti.
Kjer so hribi in doline,
kjer drevesa rastejo,
tam boš vid’la na livadi
eno majhno hišico.
Tam pred hiš’co se ustavi,
skozi okno not poglej,
tam boš vid’la moje dekle,
dekle moje žalostno.
Prav prisrčno jo pozdravi
in še vroč poljub ji daj
in ji reci, da jo ljubim,
kot sem ljubil jo nekdaj.
Vse na svetu hitro mine,
mine tudi lep obraz,
le ljubezen ta ne mine,
ona večno le živi.
