so trte vince nam sladkó
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki vtopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
zdravljico, bratje! č’mo zapét?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv sloveče matere!
rodú naj naš’ga trešči gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar íma Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi deklé;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne vsmati strup;
ker zdaj vas
kakor nas
jo sačno bránit’ kliče čas!
ki hrepené dočakat’ dan,
de koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
de rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat’li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
