Sneg za to leto slovo je že vzel,
shranil je starček svoj čamar vesel,
zeb’ca zapela,
s parne zletela:
»Nis’ me še, mrazek ti, vzel!«
Slišiš po gaju prepevati tam?
Ptički veseli spet prišli so k nam;
kak žvrgolijo,
tebe budijo:
»Lepa nedolžnost, le vstan’!«
Tamkaj po polju, po njivah povsod
zgodaj prepeva škrjančekov rod;
kvišk’ se podaja,
lepo obhaja
sonca veselega god.
Češnja vsa bela na griču stoji,
gleda na breskev, ki v vrtu cveti.
Vse razcvetelo
in omladelo
teb’ se naproti smeji.
Mnogo veselja res pomlad nam da,
Urno pa nas do poletja pelja,
leto brž mine,
jesen tud’ izgine,
zima nam roko poda.
Tak bo minila tud’ tvoja mladost,
se spremenila življenja sladkost;
vse bo minilo,
vse se stemnilo,
prišla bo smrtna bridkost.
