Po gozdu lovec s puško hodi,
ko krasno jutro se rodi.
Po suhem listju varno hodi,
toda zveri ne zasledi.
Po stezici pa devojka pride,
prijazno se mu nasmehlja.
A lovec ji nasproti pride
tresočo roko ji poda.
Ah kaj ti je moj ljubi dragi,
da v solzah plava ti oko?
In prej, ko meni si podajal,
imel tresočo si roko.
Oh, kar povem, se mi ne vstraši,
da vzeti te nikdar ne smem.
Oh, drugega boš ti ljubila,
ljubila boš njegov objem.
In pri tej priči puška poči,
devojka mrtva zgrudi se.
In preden od sveta se loči,
poljubi vroče zadnjič je.
