Moj rojstni kraj, moj rodni dom,
samo za te živim,
zdaj več pozabil te ne bom,
le k tebi si želim.
Poj mi, zapoj, škrjanček moj,
kot pel si mi nekoč,
saj jutri spet tja v daljni svet
bom šel in vse bo proč.
Spomnim na mlada leta se,
kako sem srečen bil,
prelepi časi, kje ste le,
da spet bi vas užil.
Ko pa nekoč v poslednjo noč
mi navček zazvoni,
ko vse bo preč, ko nikdar več
ne bom odprl oči,
me boš pokril, predrobni cvet,
ko vse bo vzela noč,
takrat nazaj v svoj rojstni kraj
bom romal kot nekoč.
V. In S. Avsenik
