Moj očka so d’jali,
oženim naj se,
in zdaj premišljujem,
bi ubogal al’ ne.

Na levo in desno
in križem sveta
okol’ se oziram,
je dosti blaga.

Velike ne maram,
zapodil bi jo,
bojim se, da nosil
bi lojtro za njo.

Premajhne ne maram,
četud’ ima grad,
če bi jo poljubljal,
bi zlomil si vrat.

Debele ne maram,
je polna masti,
še goska pretolsta
mi prav ne diši.

Presuhe ne maram,
ta je le za post,
če je treba polena,
si usekam ga v host’.

Bogate ne maram,
če nima možgan,
saj kruha ne stradam,
ker nisem cigan.

Preuboge ne maram,
brez cvenka ni nič,
bi z njo se le jokal,
sam pojem ko ptič.

Premlade ne maram,
je vroče krvi,
in kar posušila
bi moje kosti.

Prestare ne maram,
ker kača je kač,
saj nočem zgubiti
prezgodaj še hlač.

Prelepe ne maram,
se rado zgodi,
da drugim dopade,
in moža pusti.

Pregrde ne maram,
kaj neki bi z njo,
če bi race in pure
bežale pred njo.

Učene ne maram,
najhujši je zlod’,
če jaz bi ibl hlapec,
in ona gospod.

Neumne ne maram,
je pravo gorje,
če prazna le slama
ji raste ‘z glave.

Najbolj je nobena –
pa kaj bi več pel?
Podnev’ bi prepeval,
ponoč’ pa se ujel.