Cigani po vasi gredo,
dekleta si ‘zbirajo,
katera lepša bi b’la,
da z njimi po svetu bi šla.
Med njimi je mladi cigan,
mlad, velik je in močan;
dekle na pragu stoji,
med njima se srečajo oči.
Skrivaj svoj dom zapusti
in skupaj s Cigani živi,
misleč, da ljubil jo bo,
kar on je nikoli ne bo.
Rdeč mu nagelj poda,
a on ne sprejme ga;
le shrani ti nagelj rdeč,
z njim ugasnil bo ogenj plamteč.
A ona objame ga zdaj,
nož ostri mu vzame skrivaj,
ga milo prositi začne:
»Al’ pusti cigansko dekle.«
»Jaz pustil je nikdar ne bom,
ker Anka mi božji je lon,
ljubila do groba me bo,
hvaležno ji vračam jaz to.«
A ona v šotor zdaj gre,
nož Anki zabode v srce:
»Ker ljubila si ga ti,
zatorej Ciganka umri!«
Drugo jutro pri ognju že vsi
so zbrani Cigani bili;
v skrbeh on v šotor hiti,
»le kje se mu Anka mudi?«
V krvi zagledal jo je
in zadnjikrat kriknil je še,
se mretev zgrudil na njo,
in v grobu se združil je z njo.
Cigani po vasi gredo
in žalostne pesmi pojo,
med njimi ni Ankice več
in tudi njen fantič je preč.
