Ljudska pripovedna pesem

»Vstani, vstani, Jerica!
Vstani, ženi vole past
tjakaj v réber zeleno!«

“Čakajte, oj, mati vi,
da danóve odzvoni,
petelinčki odpojó!˝
»Vstani, vstani, Jerica,
vstani, ženi vole past
tjakaj v réber zeleno!«

Jerica res vstala je,
past voličke gnala je
tjakaj v réber zeleno.
»Pasite, volički, se
da grem k svoji materi
tja na britof žegnani,
kjer so grobje velbani.
Črna zemlja, ódpri se,
črna zemlja, materin grob,
da vam potožila bom,
vam srce odkrila bom!«

Zemlja se odprla je,
črna zemlja, materin grob.
Jerica tožila je,
zraven govorila je:
»Mati, mati, mamica,
pač imam hudo mačeho:
preden še dani zvoni,
petelinčki odpojó,
me pokliče, me zbudi,
moram gnati vole past
tjakaj v réber zeleno.
pri vas pa ležala sem,
da j posjalo sončece
mi na mehko posteljco.

Mati, mati, mamica!
Pač imam hudo mačeho:
peče mi iz pepela kruh,
z drobnim peskom ga soli;
in kadar mi reže ga,
ureže mi tak tankega,
da se vidi skoz njega,
zraven vselej krega me.
Vi ste pekli belega,
rezali debelo ga,
z maslom ste ga mazali,
zraven se mi smejali.

Mati, mati, mamica!
Pač imam hudo mačeho:
kadar ona češe me,
ták z grebeni strže me,
da mi teče črna kri.

Ko ste vi česali me,
gladko ste česali me,
milo božali ste me.

Mati, mati, mamica!
Pač imam hudo mačeho:
postljo imam tak trdó,
nikdar ne postelje je,
nikdar ne zrahlja mi je,
devlje v zglavje trnje mi,
devlje v znožje pesek mi.
Vi ste mehko dali mi,
vsak jo dan postlali mi,
vsak jo dan zrahljali mi.

Mati, mati, mamica,
biti mi ni več doma!«

Mati govorila je:

“Pojdi Jerica, domu,
zrôč se milemu Bogu!˝
»Mati, mati, mamica,
biti mi ni več doma!
Tu pri vas ostala bom,
tu pri vas ležala bom!”

Leže Jerica k materi
in tako še govori:

»Boljši mati so mrtvá
kakor živa mačeha!«
Komaj to izgovori,
svojo dušico spusti.