Ljudska pripovedna pesem
Stoji, stoji turška vojska,
vojska turška in beneška.
Pa po vojski sluga hodi,
hodi in po krvi brodi;
išče svojega gospoda,
žlahtnega gospoda Baroda.
Ko ga najde, se ga ustraši.
Govori gospod Baroda,
govori mu in naroča:
»Ti si mene zvesto služil
od malega do velicga
in do vrlega junaka!
Pojdi mojih ran pogledat:
Ali rane so mi rdeče,
ali rane so mi črne.
Ako rane so mi rdeče,
pojdeš meni zeljšča kuhat;
ako rane so mi črne,
pojdeš meni jamo kopat.
Ti boš meni jamo kopal,
jaz pa testament bom delal.«
Šel je sluga ran pogledat,
ali rane so mu črne.
Šel je sluga jame kopat,
gospod testament je delal.
Rekel mu je in naročal:
»K boš otroke svoje vozil,
devlji spred jih, zad pa moje,
da ne bodo peš hodili,
ker se niso naučili.
K boš otrokom kruha rezal,
daj ga svojim iz pšenice.
mojim daj ga iz sorščice:
Ajdovga ne bodo jedli,
ker ga niso naučili.
ko boš mimo grada jezdil,
lepo poj in lepo žvižgaj,
kakor mene prej si slišal.«
Mimo grada sluga jezdi,
lepo poje, lepo žvižga.
Gospa je pa v lini stala,
sama s sabo govorila:
»Večni Bog, zahvaljen bodi!
Naš gospod domov sam jezdi,
sluga je pa v vojski pustil.«
,,Le sem, le sem, otročiči,
boste testament prebrali.˝
Testament je gospa brala,
premilo se je zjokala:
»Lepi moji otročiči!
Sluga je domov prijezdil,
gospoda je v vojski pustil!«
