Ljudska pripovedna pesem
Kdor mi hoče romar biti,
romar svetega Jakoba.
Mora zjutraj zgodaj vstajat,
zvečer pozno spat iti,
kakor je vstajal kraljič.
Le – ta lepi španski kralj,
ko kraljica je menila,
ka je hodil k mojškram v vas.
Eno jutro je zared vstala,
kla pogledat je za njim.
Ker ga je bla ona našla
v le-ti svetli kamrici,
kjer je on zvesto preklečal
pri podob Šent Jakoba.
Tukaj je Boga on prosil,
da b mu dal en srečen pot,
k se na božjo pot vzdiguje.
On ima zraven sebe
le-to palco romarsko
in debeli roženkranc.
Zraven tudi je ležalo
za njegov popotni rônc
tri mošnje, vse polne drnarjev,
ker on gre na božjo pot.
Prve dnarje je napravil,
da jih bo ubogajme dajal
vsem sroticam in beračem,
kter po hišah prosijo.
Druge dnarje je napravil,
ubogajme jih bo dajal
vsem cerkvam, ki so ubožne.
Tretje dnarje sam bo užil,
ker pojde po božjih potih.
Tak je rekla mu kraljica:
»Kaj prezgodaj vtajate?
Al bom sama zdaj srotica,
Kam, gospod, vi pojdete?
Na pot se vi napravljate,
nam pa nič ne poveste.«
Tak j rekel mladi kralj:
»Grem v lepo Galicijo,
notri k svetem Jakobu.«
Tako rekla pa kraljica:
»Daleč ni za vas hodit;
če vas Turki ugledajo,
vas v ječo vržejo.«
Še se z doma on vzdigne,
kamor daleč je prišel,
notri v globoko Turčijo.
Gor in dol po Turškem hodi,
moli sveti roženkranc;
gor in doli premišljuje,
kje bi prišel k svetem grob.
Dobili so ga carjev hlapci,
vrgli v ječo ga temno.
To je zvedela kraljica,
se naprav po romarsko,
se držala ko srotica,
s sabo vzela citrice,
aj te citre pisane,
šla v Turčijo globoko.
Gor in dol po Turškem gre,
in je citrala lepo.
Turški car jo je zagledal,
tak ji pravi, govori:
»Kaj češ, ubožec lona imeti,
k nam tako znaš citrati?«
,,Lona jaz nič druzga nočem,
kot jetnika vašega.˝
Car dovol, kar ona hoče,
da ji z ječe romarja.
