Ljudska pripovedna pesem
Kraljič gleda iz belega gradu,
pa je slišal tičco peti prav lepo,
ki je pela štuke tri.
Ta prvi štuk je bil letá,
ob rojstvu božjega;
ta drugi štuk je bil letá,
od krsta svetega;
ta tretji štuk je bil letá,
od zakona svetega:
“Zakon, zakon, kak si svet,
na teb leži vesoljni svet!”
Kraljič pa v linci stoji,
sliši, vse, kar tičca govori.
Tako pravi, govori:
“Kdor bi mi to tičco ujel,
jaz mu dam kraljestva pol
in dva bela gradu
in mojo najmlajšo sestró.”
Pobič je pasel ovčice in kozice,
sliši vse, kar kraljič govori.
Pa je prec pustil ovčice in kozice,
pa je šel lovit tičico.
Z glave je pulil laščice
in tičci nastavljal mrežice.
On jo je lovil sedem let in osmega pol.
Se pa tičci zadosti zdi,
pa sama rad v mreže zleti.
Ujel je pobič tičico
in jo nesel v beli grad.
Kraljič je vzel tičico,
pa jo djal v foglovžek.
Piti ji je dal sladke rebulce,
zobat pšenice rumene.
Vzel je klobuk z gole glave,
da bi notri petice štel.
Pobič pa pravi, govori:
“Vera, vera, kraljič ti,
midva nisva za petice glihala!”
Prijel ga je za belo glavo
in ga vrgel v ječo temno.
“Tak dolgo boš notri, pobič ti,
da boš petice rad vzel!”
Šel je gledat tičico,
ki se žalostno drži.
Ne zoblje in ne pije
in ne poje štuke tri.
“Zakaj si tak žalostna,
da ne zoblješ in ne piješ
in ne poješ štuke tri?
Ali si žalostna,
ker te je pobič ujel,
ali si žalostna,
ker sem te jaz v foglovž djal?”
“Jaz nisem tega žalostna,
ker si me v foglovž djal;
jaz nisem tega žalostna,
ker me je pobič ujel;
saj me je lovil sedem let,
sedem let, osmega pol;
meni se zaodsti zdi,
saj sama rada v mrežo zletim.
Popred ne bom pila in zobala,
dokler ne plačaš pobiču,
za kar sta vidva zglihala.”
Prec je šel po pobiča
v ječo temno,
odkazal mu je precej
kraljestva pol
in dva bela gradu
in najmlajšo sestró.
Tičica je precej pila in zobala
in zapela štuke tri.
Ta prvi štuk je bil letá,
ob rojstvu bojžega;
ta drugi štuk je bil letá,
od krsta svetega;
ta tretji štuk je bil letá,
od zakona svetega:
“Zakon, zakon, kak si svet,
na teb leži vesoljni svet!”.
