Prečuden cvet je v grapi črni,
pod njim tih partizan leži,
pleto se v žalni venec trni,
nad njim oblak kot luč gori.

Glej rodno zemljo, glej višave,
odete v razsvetljeni dan,
na grobu cvet nesmrtne slave,
doslej na naših tleh neznan.

Zaliva luč ga vedno mlada,
studenec novega sveta,
solze je posušila nada,
skoz smrt v življenje pot pelja.

Prečuden cvet je v grapi črni,
cvet iz globokih korenin,
nad njim odmeva glas srebrni:
»Premagal smrt je mlad trpin.«