En hud pesjan je živel,
se futral je z ljudmi,
z njih žup’co si je kuhal,
obral jih do kosti.
Enkrat pa en’ga najde,
ga hoče v lonec dat’,
preveč je čudno dišal,
preveč je bil kosmat.
Kdo bil je ta kosmatež,
lahko ugane vsak.
Dihur je bil, kajneda!
Narobe, bil je vrag!
Pesjan čez kotel padu,
pa s kropom se polil,
ga vrag je brž obglodal,
pa župco vso popil.
Uči nas tale štor’ja,
da kjer sta vraga dva,
da tisti zmerom zmaga,
k’ ‘ma več pesjanskega.
