Velikoplaninska

Na Vel’ko planino
res dolga je pot,
čez pasje pečine
jo maha en trot.

 

Na Vel’ko jo maha,
na Malo pa gre,
na ramah ‘ma dolce,
oj dilce nove.

 

Na dilce se vstopi,
po rit’ se pelja,
pa misli ta osel,
da smučati zna.

 

Na Vel’ko planino
res dolga je pot,
se z gondolo vozi,
oj, danes vsak trot.

 

Se z gondolo pelje,
do Šimnovca gre,
pa misli ta osel,
da hribov’c je že.

 

Je štrik že videl,
tud’ kline pozna,
pa misli ta osel,
da plezat’ že zna.

 

Turist je šel v hribe,
zasadil je kl’n,
pa kam ga j’ zasadil
ta trapast b’k’n.

 

V Oltarju je pendel,
v pendelu je kl’n,
če dobr’ ne ahtaš,
odpendlaš dol v’n.

 

V planini, v stanu
koj žejo ima vsak,
za krav’ce je štala,
za pijance svinjak.

 

V svinjak je zabredel
pijan kot prase,
tam svinjo objema
kot svoje dekle.

 

Turist gre za babam’,
za gamsi pa mi,
se v špampetu valja,
se k ljub’ci tišči.

 

Ni jasn’, ni oblačn’,
nobenih zvezda,
voda pa je taka,
da kar čofota.

 

Se lun’ca me smeje,
ta vražja mi zver,
kako bom jaz našel
nocoj svoj kvartir.

 

Kaj svetiš tam doli,
ti, nočni čuvaj?
Ne vrnem nocoj se
v ‘štarijo nazaj.

 

Po štengah tja gori
prav tiho capljam,
še sopsti ne upam,
skor’ sap’ce ne dam.

 

Neroden prekucnem
en škafič vode,
kot sršen razdražen
skoč’ žena v me.

 

Potem me pograbi,
tja v izbo me trešč’,
poleno zagrabi:
Le čak’ me ti preš’č.

 

Oh, to sva letala
iz kota v kot,
Ne b’la bi nehala,
ko ne b’ bil ropot.

 

Ja tac’ga še ni b’lo,
kot je b’la ta noč,
k’ me baba je tepla,
pa ni b’lo pomoč.

 

Kdor hudo ima ženo,
naj zgodaj gre dam,
drugač’ mu rečem:
Najboljš’ je bit’ sam.

 

Prešmentano dekle,
povej, kje ležiš,
bom lojtro pristavil,
pa slišal, al smrčiš.

 

Ko majhen je bil,
je kure podil,
zdaj malo je zrasel,
pa rad bi se možil.

 

Na prvo, ki jo sreča,
on vrže oči,
da uboga devica
na njemu znori.

 

Na svojo sosedo
sem vrgel oči,
zdaj spati ne morem
po cele noči.

 

Na Velki imam sina,
na Mali pa hčer,
oba sem naredil
v soboto zvečer.

 

Moj oče je tišler,
oj, tišler sem jaz,
on zibelke dela,
otroke pa jaz.

 

Moj oče je holcar,
oj, holcar sem jaz,
on smreke podira,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je mehanik,
mehanik sem jaz,
kolesa on pumpa,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je kavboj,
oj, kavboj sem jaz,
kobile on jaše,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je kuhar,
oj, kuhar sem jaz,
on paprike fila,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je zobar,
oj, zobar sem jaz,
on luknje plombira,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je šuštar,
oj, šuštar sem jaz,
on čevlje popravlja,
ki zbijem jih jaz.

 

Moj oče je šuštar,
oj, šuštar sem jaz,
on čevlje nabija,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je malar,
oj, malar sem jaz,
stene on farba,
dekleta pa jaz.

 

Moj oče je dohtar,
oj, dohtar sem jaz,
dekleta tolaži,
ki puščam jih jaz.

 

Te pesmi je konec,
ne znamo je več,
če hočemo še pet,
dajmo še enkrat začet.

0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino