Sem deklica mlada, vesela,
sem pravo slovensko dekle.
kot  slavček veselo bi pela,
da b’ daleč razlegalo se:

Tra-la- la,…

Zakaj bi veselo ne pela,
zakaj bi vesela ne b’la,
saj vsak dan ‘krog mojega čela,
mi sapca prijetna pihlja.

Ko zjutraj danica priplava,
koj mika me glasno zapet
in komaj se dan mi zaznava,
brž tiho začnem žvrgolet.

Se umijem, oblečem, pokrižam
in angelu var’hu zročim,
se k delu veselo približam,
vmes pesmice sladke drobim.

Če mati me kličejo k jedi,
bolj mika me eno zapet,
če lačna sedim tud’ pri skledi,
mi petje diši bolj kot jed.

Najraje od deve Marije
mi pesmice z grla done,
srce od veselja utriplje,
se gibljejo žilice vse.

Sladkejše mi pesmi donijo,
ko ptički prepevajo vmes,
in sapce krog mene šumijo,
oj, to je veselje zares.

Če trudna se uležem počivat,
tud’ v sanjah od pesmic sanjam,
povsod mi lahko je prebivat,
ker sladko zapeti si znam.

Pa včasih mi vendar solzice
iz mojih očesic solze,
ker b’rada prišla med device,
kjer pesmi nebeške done.

Zatorej iz raja višave,
učite me, angelci, pet,
ko pridem iz zemlje puščave,
bom znala koj z vami zapet.