Pobič sem star šele osemnajst let,
pa cesar me hoče k soldatom imet.
Kako bom soldat, k’ sem fantič premlad,
k’ še gvira ne morem držat’.
Pri fari zvonovi že milo pojo,
od fantov, dekličev jaz jemljem slovo.
Pa jemljem slovo, da Bog ve kako,
nazaj me nikol’ več ne bo.
Očka in mamca pa jokata se,
ko vidita poubče preoblečene vse.
Preoblečeni so, na vojsko gredo,
nazaj jih pa n’kol’ več ne bo.
Bratec in sestra pa jokata se,
od bratca preljub’ga ločujeta se.
Oj, bratec, ti moj, nikar ne žaluj,
saj prideš tud’ ti za menoj.
V kasarno sem stopil korajžen, vesel,
sem puško zagledal in jokat začel.
Oj, fantič, ti moj, nikar se ne boj,
veselo zavriskaj, zapoj!
