Dve let’ in pol sva se midva ljubila,

dve let’ in pol sva midva srečna bla,

al’ božja roka naju je ločila,

kdo ve al’ se vidiva še kdaj.

Al’ božja roka naju je ločila,

kdo ve al’ se vidiva še kdaj.

Pod lipico, kjer v senci sva sedela,

kjer z roko v roki srečna sva bila,

sva slišala škrjančke žvrgoleti,

sva slišala pastirčke vriskati.

Sva slišala škrjančke žvrgoleti,

sva slišala pastirčke vriskati.

Oj le en krat še v svojem bi trpljenju,

jaz rada vid’la svoj’ga ljubega,

za njega dala rada bi življenje,

prelila zanj bi svojo srčno kri.

Za njega dala rada bi življenje,

prelila zanj bi svojo srčno kri.