Dekle na vrtiču rož’ce sadi,
fantič pa mimo gre, pa ji veli:
Trgaj mi rožice,
delaj mi pušeljček,
če si še dekle za me.

“Jaz pa že fož’ce natrgane imam,
pušeljc bi delala, pa ga ne znam,
žide kupila bom,
pušeljc povila bom,
fantič, le pridi ponj sam.”

Če bom že prišel, ne pridem pa sam,
z mano bo prišelj najboljši moj špan.
Daleč je, strah me je,
ne znam, ne najdem te,
le pridi pred kamrico tam.

Na vrata bi trkal, pa zanje ne vem.
“Ljubček, saj veš, da v kamrici sem.
Luštno je ljubiti,
pušeljček služiti,
pušeljček lepo diši.”

Fantič res pride pod kamrico stat,
začne na polkne zelene rožljat’:
Vstani gor, ljubica,
sveti mi lunica
lepše ko sonce podnev’.

Ljubica noče iz postelje vstat
fantu nobenega pušeljčka dat’.
Čakaj ti, ljubica,
ti se boš jokala,
jaz pa se tebi smejal.

Komaj minilo je mesecev devet,
dekle dobila je sinka na svet.
Sinka je zibala,
milo se jokala:
“Kje pa si, fantič, zdaj ti ?”

Fantič odšel je daleč po svet’
tamkaj je videl prav dosti deklet,
zbral si je ljubico,
belo golobico,
lepšo ko fajgeljnov cvet.