Ko snoč’ sem se vračal z gostilne domov,
b’la ozka stezica, debelo blato,
me vince je močno prevzelo
in padel sem v blato debelo.

Pa sreča me ženka, me grozno zmerja,
za vel’kega norca me ona ima,
me ženka krega in kune,
še sama se v blato zasune.

Preljubi možiček potegni me ven,
ti brbljava baba namoči si kljun.
Prežlahtna je vinska ta kaplja,
ki ljudi na suhem potaplja.