Stoji tam hiša s slamo krita,
v njej pa oče in mat’ živita.
Njih so žalostne oči,
ker otroci so odšli.
Otrokom sta življenje dala,
zdaj sta pa sama ostala.
Je tijina vzela tri,
pet jih pa drugod živi.
Se oče žalostno ozira,
kako mu sadno drevje hira.
Ostareli vinograd,
kako imel je njega rad.
Mati dela ne miruje,
o otrocih premišljuje.
Al’ kateri spomni se,
svoje dobre matere.
Zato otroci se zberite,
svoje starše razveselite.
Vi neveste kaj je to,
od otroku vzet slovo.
