Vre! Vre! Vre! Mi smo Ribənčanje!
Po svejt okulə furamo
in lonce tam ponüjamo,
po külkər muč dragu.
Lončarji nejsmo žleht əldje,
prou dobru imamo srcje,
jezičke pa dowgje.
Vre! Vre! Vre! Mi smo Ribənčanje!

Če kdo norčüje se iz nas in vpraša:
»Stric, počjem je bas?«,
je hitro unkaj špas,
je hitro unkaj špas,
je hitro unkaj špas!

Sem Ribənčan Urban,
po cejləm svejt səm znan,
jəst brihtne səm glavje,
pa žlice imam novje.
Jəst hvalət se ne smejm,
le tülku vam povejm,
da take ruobe nej,
ne ljata ne drgej.

Da bo pa naš Urban,
pər nas še bəl poznan, poznan,
le tü naj zdej povej,
da znal bojo əldje.

Jəst dejlam žlice usake suorte,
kar s’jəh ranku zmisəlt morte:
ribežne jən škatəlce,
pa tüd kühawənce…,
jəst dejlam škafe jn rešjeta,
rajte, brjente, vsəga šjenta,
jəst mojstr səm od žlic,
on mojstr je od žlic,
ča bruka bluka blic,
on mojstr je od žlic,
ča bruka bluka blic,

Tra-ra-ra, tra-ra-ra, tra-ra-ra…

Poslüšajte purgarja!
Rešetarja jen lončarja:
Ura je desjet.
Varte fantu jan deklet,
varte m’ ogna, varte lüč!
Buh vam dej svojo pomüč,
jan svjet Florjan!
Vre! Vre! Vre! Mi smo Ribənčanje!