Od kod prihajaš ti tovariš zdaj,
morda se vračaš spet domači kraj.
Je te strašne vojne konec je,
nazaj predragi žene te srce.

Zares, da vračam se v domačo vas,
zakaj objokan žena imaš obraz,
morda jočeš le za rožice,
ki v strašni vojni so usahnile.

Jaz jočem le za mojga ljubega,
ki v strašni vojni sem ga zgubila,
odšel je v hribe , postal je partizan,
mogoče ti je Ivo kaj poznan.

A le  tovariš Ivo bil tvoj mož,
on padel je tam vrh planinskih rož,
bil je hraber, postal je kapitan,
o zdaj leži tam gori pokopan .

Mlada žena potolaži se,
za domovino dal življenje je,
a bi hotela ti moja žena bit,
življenje srečno hočem ti storit.

Do zdaj sem mojga zvesto čakala,
a zdaj za njim se bodem jokala.
Na mojih licih bo vedno solzic sled,
poštenim vdovam hočem biti vzgled.

Hvala tebi žena ljubljena,
da si me ti tak zvesto čakala,
jaz sem tvoj Ivo a me ne poznaš,
pred sabo moža svojega imaš.