Mlad pastirček ovce pase,
na zelenem travniku,
mim’ pa pride mlado dete,
ga pozdravi prav lepo.

»Dobro jutro striček ujček,
bratec moje mamice,
dobro jutro striček ujček,
bratec moje mamice.«

»Jaz nisem noben striček ujček,
saj samo eno sestro imam,
pa še ta se bo omožila,
danes že k poroki gre.«

Pastirček ovce domov zažene,
dete tudi z njimu gre,
pastirček ovce v štalco dene,
dete pa v hišo gre.

»Dobro voščim svatje moji,
svatje moje mamice.«
»Jaz nisem nobena tvoja mati,
saj nisem imela še nič otrok.«

»Vi ste zagvišno moja mati,
saj ste imeli troje nas.
Enega ste svinjam vrgli,
da so ga raztrgale,

enega ste v Sav’co vrgli,
da se je utopilo.
Mene ste pod klado djali,
pod to klado bukovo,

saj še vem, kaj ste govorili,
ko ste me pod klado djal:
»Hladen vetrič naj te ziblje,
Marija tvoja mat naj bo.«

»Če sem jaz kdaj tvoja mati,
naj se ta krancelj spremeni.«
Komaj to je izgovorila,
krancelj bil je ves goreč.