Po tihem gozdu šetal sem se jaz nekoč,

zagledal rajsko dekle sem gredoč,

v zeleni tratici sedela je,

v venček spletala spominčice.

Oj ti rajsko dekle sem dejal,

al komu spletaš tale venček zal,

lepota tvoja primerjat se ne da,

to moja mala bo spominčica.

Položil sem jo tja na mehki mah,

poljubil prav na lice lah,

na njenih grudih spaval sem sladko,

ukradel malo ji spominčico.

Ko deveti mesec je minuo,

na okno svoje trkati čul,

preljub moj fantič strah te nej ne bo,

prinašam malo ti spominčico.

Tako se vsakmu fantiču zgodi,

kdor rožce tuje trgati želi,

kdor rožce ne zna,

ostane majhna mu spominčica.