Ko Polanc prašiča kol’e,
so vsi okol dobre vol’e,
imajo muziko in špas,
dokler je še kaj klobas.

Ko pa klobasic dobrih zmanjka,
dobra je še župca grenka,
se pa Polancu pripeti,
da še župce grenke ni.

Polanc pa hodi okol’ mlake,
rad bi jedel žabje krake,
se pa Polancu pripeti,
da še žabjih krakov ni.

Ko pa žab’ca ven pogleda,
Polanc pokliče še soseda:
»Preljubi sosed, drži jo,
žabja župca dobra bo!«