Ko po gozdu šetal sem nekoč
zagledal rajsko devo sem gredoč.
Na mahu bujnem tam sedela je
in venček spletala iz spominčic je.

Stopil sem k njej tja v zeleni mah
in dvignil sem krilce prav na lahak’.
Na njenih prsih sem zaspal sladko
in nežno trgal ji spominčico.

Saj to se vsak’mu lahko pripeti,
kdor drobnih rožic trgat si želi.
Če dekle rož’ce čuvati ne zna,
ukradena ji je spominčica.

Ko pa deveti mesec je minul,
na svoje okno trkati sem čul:
»Oh, moj gospod, naj strah vas nič ne bo,
prinašam majhno vam spominčico.«