Zvedel sem nekaj novega,
od svojga dekleta zaljubljen’ga,
da ona si  ‘zbira drugega,
zamene ne mara nič več.

Ta dan, ta dan že h kraju gre,
ta noč pa zdaj približuje se,
jaz pa si bodem čeveljce,
pa bom k svoji deklici šel.

Po vrtu je špancirala,
in žlahtne rožce nabirala,
nageljček, fajgelček, rožmarin,
iz tega ti šopek nar’dim.

Tiho, le tiho deklica,
da tega ne zvejo mamica,
da tega ne zvejo še drugi ljudje,
da nisem za tvoje srce.

Zdrava ostani deklica,
in tvoja svetla kamrica,
od tebe zdaj moram vzeti slovo,
saj mene več k tebi ne bo.

– – –

Varianta 2 – Besedilo koroških Slovencev

Nékaj sem zvédel nóvegá
Od mójega deklíča zaljúbljenegá,
Da óna si ‘zbíra drúgegá,
Za mé se ne mára nič véč.

Po garteljči je špancirala,
Rožice si je nabirala:
Rozenkravt, nageljč, rožmarin,
»Iz teh ti jaz pušeljc naredim.«

»Ko mi boš pušeljc delala,
Z rudečo žido povijala,
Le tiho stori ljubica,
Da ne bojo zvedeli mamica.

Le tiho stori ljubica,
Da ne bojo zvedeli mamica.
Da ne bojo zvedeli drugi ljudje.
Da nisem za tvoje srce.

Zdrava ostani ljubica
In tvoja bela postljica,
Sam Bog ti obvari dušo in telo,
Zdaj mene več k tebi ne bo.«

(Bela pri Kapli, Šmarjeta, Št. Jakob.)