Kaj se z našo zemljo dan’s godi,

nobena stvar pri miru ne stoji,

pred očmi se pošteno mi vrti,

čeprav sem zvrnil le frakeljčke tri.

No iskreno, sledila sta še najmanj dva,

in tla, začela so plesati sem ter tja

natakarica pa, kar dvojno nedrje ima.

Kot prišel bi v velemesto,

ne vem, na katero zavil bi cesto.

V glavi se ponujata kar dve,

a nimam pojma, katera proti domu gre.

Končno po pravi pridem pred hišo,

name jezno zalaja pes Mišo,

v kuhinji nekaj močno hrumi,

besni stvor na ves glas kriči,

podoben moji ženi se zdi.

Pri postelji me čaka še maček,

ki pravi, da me zjutraj bo zbudil,

a ker sem ga preveč popil,

ga prav težko bom ukrotil.