Na Lošpergu tamkaj v čast sveti Marjeti,
cerkvica zala na hribčku stoji,
tam lepo je pozimi, še lepše poleti,
ko tisoč cvetov krog in krog zacveti..
Milo zvonovi v zvoniku zvonijo,
tebi Marija v večerni pozdrav
in, ko nam neurja, nevihte pretijo,
sprosijo božjo pomoč prek dobrav.
In ko se večer tih na zemljo prikrade,
pesem domača se tam oglasi,
da nam zaklada nihče ne ukrade,
ki dolga stoletja nam v srcih živi.
Ko pot me poslednja k počitku popelje,
zapojte zvonovi poslednjič v slovo,
zapojte prijatli, to moje so želje,
da lažje bom nosil to črno zemljo.
Pri sveti Marjeti še rožce vzcvetijo,
jutranja rosa umije jim cvet,
če jih spomladi roke posadijo,
ki ljubijo pesem, ki ljubijo cvet…
