Pod rožnato planino
grabila je seno,
od veselja in radosti
si je pela pesmico.

Privriskal dol s planine
sosedov mlajši sin,
ji prinesel kito cvetja
je s teh rožnatih planin.

Si cvetje ogleduje,
nabrano prav skrbno,
si ne poje več veselo
in ne grabi več seno.

Zakaj si fantič prišel,
da zmešal s’ mi glavo,
ko b’ jaz tebe ne poznala,
srce moje bi mirno b’lo.