Oj rožmarin, oj rožmarin,
tako zelen, dišeč,
rastoč v višavah vaških lin
sameč in pa veneč!

Nekdaj pa nisi ti samel,
ko hodil sem na vas
in tebe na klobuk pripel
sem vriskajoč naglas.

Na oknu rasel si lepo,
ti sam si priča bil,
ti sam in zvezdnato nebo,
kje sem pod oknom bil.

Zdaj veni, veni, rožmarin,
s teboj sem njo kropil,
otožno pel je zvon iz lin,
in jaz sem se solzil.