Nocoj je ena luštna noč,
ko mesec sveti celo noč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč.

Čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike,
jaz hodim k svoji ljubci v vas,
zavriskam, zapojem naglas.

Saj hodi, hodi res za njo,
kakor meglica za vodo,
je strgal nove čeveljčke,
zdaj bo ša še svoje noge.

Po vasi ljubček prižvižglja
in znamenje navadno da,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se.

Odpret mi ljubica hiti,
me v svetlo kamrico spusti,
pritiska me na srčece,
poljublja na ličece.

A ko podnevi sreča ga,
ga nič ne vidi ne pozna,
saj treba vedet ni ljudem,
kar znano je tihim nočem,
saj treba vedet ni ljudem,
kar znano je tihim nočem.

Nocoj je ena luštna noč,
ko mesec sveti celo noč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč,
ker mesec sveti celo noč,
zaspati mi ni mogoč.