Luna sije,
klad’vo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane
srčne rane
meni spati ne puste.
Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti me braniš,
da ne morem spat’ doma.
Obraz mili
tvoj po sili
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče
srce vroče
vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi,
drug ne vidi
ko nebeške zvezdice;
se prikaži,
al’ sovraži
me srce, povej, al’ ne!
Up mi vzdigni,
z roko migni,
ak’ bojiš se govorit’!
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čem storit’?
V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al’ res ona spi;
al’ posluša,
me le skuša,
al’ za druzega gori.
Ako spava,
naj bo zdrava,
ak’ me skuša, nič ne de;
po nje zgubi,
ako ljubi
druz’ga, poč’lo bo srce.
