Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezavala
k nebu je visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.
Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.
Revica pa je sedaj
skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno
zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica !
Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.
