Le enkrat bi videl, kak sonce gor gre,
bi videl, kak luna, kak zvezde blišče!
Al’ tema poskuša nad mano si moč,
ne vem nič od dneva, obdaja me noč.

Le enkrat bi videl višnjevo nebo,
zeleno planino in belo goro;
le enkrat bi videl oblak nad seboj,
bi vprašal ga glasno: »Se jočeš z menoj?«

Le enkrat bi videl dolino in gaj,
oh, blagor, vselje, kdor vidi ta raj.
Le enkrat bi videl, kak cvetke cveto,
med drugim strup meni v prsih neso.

Le enkrat bi videl soseda v oči,
bi vprašal v očesih, kar jezik taji.
Svet zame ni ustvarjen, le grob si želim,
le v grobu resnico in mir zadobim.