Ko lani sem tod mimo šel,
na oknu nagelj je cvetel,
lepo cvetel, lepo dehtel,
za oknom pa nekdo je pel.
Ko davi spet tod mimo grem,
na prazno okno se ozrem.
Zdaj cvetja ni, zdaj petja ni
in nagelj se suši.
Pokazali so mi z roko,
na hribčku majhno cerkvico.
Tam ona spi zdaj pod zemljo,
postane solzno mi oko.
Na grob bom šel, tam bom zapel,
za njo še jaz bom šel.
Varianta 2
Ko lani sem tod mimo šel,
na oknu nagelj je cvetel,
za oknom pa je nekdo bil,
ki je pesmi, pesmice drobil.
Ko letos zopet mimo grem,
na okno naglo se ozrem,
pa vidim, da več cvetja ni
in nagelj, nagelj se suši.
Pa druge vprašam, k’ me skrbi,
zakaj več petja, cvetja ni.
Pa mi reko, da leto bo,
kar spava, spava pod zemljo.
Že črna zemlja krije jo,
njo, ki sem ljubil jo srčno.
Zdaj že počiva in trohni,
za mé pa druge, druge ni.
