Iz stolpa sem mi zvon doni,
ko ulega mrak se po vasi.
Le doni, zvon, iz temnih lin,
le zbujaj mi na dom spomin.

Le zvoni mi tako glasan
in milo poj čez tujo plan;
dasi mi v srcu polje jad,
zvonjenje tvoje slušam rad.

Ob glasih teh se mi zazdi,
da v daljni svoji sem vasi,
kjer ni mi tuj noben obraz,
pozna me vsak, vsakogar jaz.

Zato pa, zvon, le zvoni mi,
na tuji zemlji doni mi,
ti zvon večerni, zvon iz lin,
le zbujaj mi na dom spomin.