Tja kjer visoke so planine,
skrita sila vleče me.
Tam kjer rododendron raste,
naj bi pokopali me.
Križ v steno uklesali,
meni naj bi v spomin.
Na grob pa cvetja posejali,
encijan in rdeč volčič.
V hladni zemlji bom počival,
mah prerastel bo moj grob.
Al’ prijatelj ti boš živel,
kar mi usojeno ni b’lo.
Utrgaj belo si planiko,
iz naše zemlje zrastla je.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore.
M. Perko
