Tja kjer visoke so planine,

skrita sila vleče me.
Tam kjer rododendron raste,
naj bi pokopali me.

Križ v steno uklesali,
meni naj bi v spomin.
Na grob pa cvetja posejali,
encijan in rdeč volčič.

V hladni zemlji bom počival,
mah prerastel bo moj grob.
Al’ prijatelj ti boš živel,
kar mi usojeno ni b’lo.

Utrgaj belo si planiko,
iz naše zemlje zrastla je.
V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore.

V njej je vsa ljubezen moja,
ki me vlekla je v gore.

M. Perko