Dekle na vrtu rož’ce sadi
fantič pa mimo gre, pa ji veli,
trgaj mi rožice, delaj mi pušeljček,
če si še dekle za me.
Jaz pa že rož’ce natrgane imam,
pušeljc bi delala, pa ga ne znam,
žive kupila bom, pušeljc povila bom,
fantič le pridi ponj sam.
Fantič res pride pod okence stat,
začne na polkne zelene rožljat’,
vstani gor ljubica, sveti mi lunica,
lepše kot sonce po dnev’.
Ljubica noče iz postelje vstat,
fantu nobenega pušeljčka dat’,
čakaj ti ljubica, ti se boš jokala,
jaz pa se tebi smejal.
Komaj minilo je mes’cev devet,
dekle dobilo je sinka na svet,
sinka je zibala, milo se jokala,
kje pa si fantič zdaj ti ?
Fantič odšel je daleč po svet’,
tam pa je videl prav dosti deklet,
zbral si je ljubico, belo golobico,
lepšo kot nageljnov cvet.
