Dvanajst deklet na delo gre,
tak’ se jim zapove,
enajst jih pa nazaj ne gre,
oh, kje so pa one?
Cel dan prav pridno delajo,
ne mislijo na smrt.
Ne vejo, da ji čaka tam
pri Dravci grob odprt.
Ko tja, do Dravce pridejo,
so vse vesele b’le,
a ladja se zvrnila je
in zdaj so v vodi vse.
Le ena je tak srečna b’la,
da prišla je z vode,
a druge Boga prosijo,
držijo k njej roke.
“Pomagaj draga Nanika”
kr’čijo vse na glas,
“Jaz rada bi pomagala,
ne morem tja do vas!”
Tako so brez pomoči b’le,
brez trošta vsakega,
njih trupla so pod vodo šle,
a duše pred Boga.
Oh, kol’ko imajo žalosti
ubogi starši vsi,
oh, kol’ko imajo bridkosti
za utopljene hčere!
