V jesenski noči jaz ne morem spati,
solze silijo mi v oči,
mesec sveti, jaz pa premišljujem,
kaj se z mojo ljubico godi.
Dve leti in pol sva midva se ljubila,
dve leti in pol sva midva srečna bl’a,
a božja roka naju je ločila,
bogve, al’ se kdaj še vidiva.
Pod lipico, katero sva sedela,
pod lipico sva midva srečna b’la,
sva slišala škrjančke žvrgoleti,
sva slišala pastirce vriskati.
Na koncu svojega življenja,
bi rad še videl svojo ljubico,
za njo bi šel, za njo bi dal življenje,
za njo bi svojo srčno kri prelil.
