Kjer Karavank vrhovi sivi,
ponosno dvigajo se v zrak,
na gori, ki se zove Ajdna,
sezidal grad si je orjak.
Orjak je mož, desetkrat večji
in silnejši od nas ljudi,
na gori živel s hčerko svojo,
tako pri nas se govori.
Od hriba stopil je do hriba,
en sam korak, pa bil je tam;
se nagnil je nad reko Savo,
vodico zjutraj pil je sam.
Zajemal s ,korcem’ je velikim
in pil in pil, za hčerko še,
da si umije bele roke,
mož ,korec’ poln zajel je.
A ona šetala se zjutraj
po travnikih se pisanih
in všeč ji bilo je na polju
in njivah s plugom risanih.
Vračaje se s sprehoda,
k očetu nekdaj tekla je:
Crvička čudnega sem našla
na travniku’ mu rekla je.
Domov ponesiva ga atej!
Kako je lep črviček ej!
Po zemlji racal je urno
in travo grizel, ej poglej!’
Pa zmajal z veliko glavo
orjak je oče in dejal:
To ni črviček ljubo dete.
Brž nesi ga nazaj do tal!’ ^
To kosec je, ki travo reže,
da z njo živinico redi;
ni, da bi z njim se ti igrala.
V dolino brž ga nesi mi!’
Možiček v strahu trpetaje,
bil skoraj zopet je na tleh;
in vse povedal, kar je videl
in slišal pri orjakih teh.
In pravijo, da v gori Ajdni,
še vedno grad visok stoji;
da nihče vanj ne more,
orjakov pa že davno ni.
