Snemi fantič prstan z roke

Snemi fantič prstan z roke,
pravi dekle žalostno.
»Bledo je obličje moje,
ker mi mam’ca branijo.

Ne bom prisege prelomila,
zvesta ti ostala bom,
za spomin ti bom pustila
luč na oknu vsak večer.«

»Minili so že tedni dnevi,
minilo mesecev je šest,
odkar ni videt luč na oknu,
to mi dela težko vest.

Ta vilke duri so odprte,
notri mnogo je ljudi,
prav gotovo bo poroka
moje prve ljubice.«

Dol po štengah pa en fantič
v rokah nese beli križ,
za njim pa štirje tudi fantje
belo krsto prineso.

»Zbogom ljuba, zbogom draga,
zame nis’ b’la ustvarjena
in se vid’va onkraj groba,
kjer se zopet snideva.«

Velikost pisave
Kontrast
0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino