Sinoči sem slišal eno ptičico pet,
na bližnjem drevesu na vej’ci sedet.
Je pesmice pela, prijetno je b’lo,
al’ jaz sem pa mislil, kaj bo.

Naenkrat zaslišim od daleč strel,
kako je čez hribe, doline donel.
Zbral sem si znance, prijat’le s seboj,
da gremo pogledat nocoj.

»Ljuba nevesta, le vzemi slovo,
podaj svoji mam’ci zdaj desno roko.
Kol’kokrat so te mogli na rokah nosti,
al’ zdaj jih boš mogla pustit.

Ljuba nevesta le vzemi slovo,
podaj svoj’mu očetu zdaj desno roko,
jih lepo objemi, poljubi gorko,
al’ zate bo težko slovo.

Preljuba nevesta, to ni za verjet,
kak’ težko je krancelj iz glavce vzet,
oj zdaj je tako, daj rož’cam slovo,
nedolžnost pa izroči možu.

Preljubi ti ženin, zdaj zakonski mož,
da svoje neveste pozabil ne boš.
Začela uživat sta zakonski stan,
naj bo z Bogom začet in končan.

Pozdravljeni svatje ostanite zdaj,
mi moramo oditi, oditi nazaj
v dolin’co prekrasno, kjer rož’ce cveto,
po vejah pa ptički pojo.«

Slavček milo je naglašal
mile pesmi glas.
Jaz pod oknom sem jo vprašal:
»Smem prit’ k tebi v vas?«

Milo me je pogledvala
in me je zasmehovala
a rekla je: »Saj nis’ več moj«
a rekla je: »Saj nis’ več moj«

Slavček drug večer naglašal
pesmi mili glas.
Jaz pa drugič sem jo vprašal:
»Smem prit’ k tebi v vas?«

Njeno se srce ne gane
trdo kakor prej ostane
a jaz ne grem od okna preč
a jaz ne grem od okna preč.

Slavček spet zakliče milo
glej kak’ temna noč
razgrnila svoje krilo
men’ zaspat’ ni moč.

»Še za mano boš hodila,
grenke solze boš točila
a draga bo prepozno že
a draga bo prepozno že.